/ William Sweetlove

William Sweetlove (1949) je svetovno priznani belgijski umetnik, ki živi in ​​dela v Koksijdu. Diplomiral je na Kraljevi akademiji za likovno umetnost v Gentu. Od leta 1994 je gostujoči predavatelj na Kraljevi akademiji za likovno umetnost v Rotterdamu. Svetovno slavo je Sweetlove pridobil svojim kloniranim živalim iz reciklirane svetlobarvne plastike ali kovine (bron, aluminij), ki jih izdeluje skoraj dve desetletji. Na povabilo svetovno znanega kustosa in umetnostnega zgodovinarja Haralda Szeemana (1933–2005) je Sweetlove ob 49. beneškem bienalu (2001) v “Aperto” postavil 1500 zlatih želv. Od leta 2003 je del skupine Cracking Art, znane po javnih umetniških instalacijah velikanskih živali iz reciklirane in obarvane plastike za regeneracijo urbanih prostorov. Kot piše na njihovi spletni strani, se je umetniško gibanje prvotno rodilo leta 1993 v Bielli v Italiji, "z namenom, da radikalno spremeni zgodovino umetnosti z močno družbeno in okoljsko zavezanostjo. Revolucionarna uporaba plastičnih materialov raziskuje tesno povezavo med naravno in umetno resničnostjo."

Sweetlove je sodeloval tudi z drugimi umetniki v kontekstu ustvarjanja razstav, kot sta ameriško-italijanski umetnik Victor Kastelic (1964) iz Kspaces v Torinu in belgijski fotograf Bart Ramaker (1963). Njegovo delo je bilo nedavno razstavljeno na treh skupinskih razstavah v Kspaces: The Store (2018), The Greatest Things/Le cose migliori (2018) in Foreshadows/Prefigurazioni (2019). Vendar pa je do sedaj bilo njegovo najbolj monumentalno umetniško sodelovanje z Ramakerjem pri njunem nedavnem umetniškem in knjižnem projektu Flora and The Water Warriors (2019). Projekt je bil prvotno predstavljen kot del kolektivne razstave na 4. izdaji Festivala sodobne umetnosti v Namurju (2019). Kasneje je bil razstavljen v paviljonu De Notelaer v Hingeneju (2019). Sweetlove je imel zasebne in kolektivne razstave na umetniških sejmih, v galerijah in muzejih doma in po svetu. Njegov katalog William Sweetlove's Muse (2017), ki ga je napisal Raoul Maria Depuydt, prikazuje pregled njegovega dela in kako so bile te klonirane živali prikazane po vsem svetu. Njegova dela so odkupili muzeji in jih najdemo v najuglednejših zasebnih in korporativnih umetniških zbirkah v Evropi in ZDA.

Sweetlove je v svoji karieri kombiniral dadaizem z nadrealizmom in pop artom, pri čemer se je osredotočal na okoljsko sporočilo. Njegova formativna leta v 70. letih prejšnjega stoletja kažejo vpliv nemškega umetnika Josepha Beuysa (1921–1986). Beuys je bil ustanovitelj provokativnega umetniškega gibanja, znanega kot Fluxus, in ključna oseba pri razvoju avantgradne umetniške prireditve Happening. Beuysove konceptualne ideje so temeljile na predpostavki, da je "Vsak človek umetnik", ki jo je preoblikoval v najrazličnejše predmete z uporabo različnih materialov, najdenih v njegovem okolju. Sweetlove je, tako na primer fotografije svoje babice, prekrite s smolo, zakopal in jih deset let kasneje dal izkopati v prisotnosti arheologov.

Duhovite klonirane živali morda gledalcu na videz delujejo nekoliko kičasto. Ko pa razumemo zgodbo o umetnikovem miselnem procesu pri izdelavi kloniranih živali, postane jasno, da je vloga teh umetnin ustvarjalni protistrup proti množični proizvodnji materialnih dobrin in prekomerni potrošnji v naši družbi. Te živali, oborožene s plastenkami za vodo (PET), so zasnovane tako, da gledalca opozorijo na vpliv podnebnih sprememb na okolje. V bistvu se ta ideja dobro ujema s filozofijo gibanja Cracking Art, katerega člani verjamejo, da mora biti vsa plastika na svetu samo last umetnikov. Ime "Cracking Art", glede na spletno stran gibanja, izvira iz angleškega glagola "to crack", ki izraža "stanje razcepa, lomljenja, razpoke ali razdrobljenosti. Kot pove že ime, je to katalitično krekiranje tudi izraz za kemijsko reakcijo, ki se pojavi pri pretvarjanju surove nafte v plastiko. Za umetnike predstavlja trenutek, ko nekaj naravnega postane umetno, in zato skušajo ta trenutek izkoristiti v svoji umetniški obliki. [...] Izbira regenerirane in obnovljive plastike zaradi svoje estetske privlačnosti kaže sprejemanje neizogibnosti, da naš svet postaja vse bolj umeten. Umetniška dela so zasnovana tako, da navdihnejo pogovor v vsej skupnosti o pomenu in vplivu regeneracije na okolje, hkrati pa pustijo močno umetniško sled v naših skupnostih."

Pristop Sweetlova k ekološkemu sporočilu se razlikuje od klasičnih ekobojevnikov 21. stoletja. Po besedah ​​Depuydta umetnik "misli, da lahko genska sprememba kot orodje spremeni naš svet v nov in boljši kraj. Peoblikuje naš živalski svet tako, da ga klonira." Globalno segrevanje uničujoče vpliva na okolje – pingvini in polarni medvedi so prisiljeni se migrirati iz svojega običajnega ekosistema. "Rdeči pingvini se morajo razporediti vzdolž pomola. Rdeča barva naj bi pritegnila pozornost javnosti, kot da bi rdeči pingvini predstavljali 'Rdeči križ' ali rdeče svetlobne signale."

Ogroženi svet predstavlja množica kloniranih koz, psov, antilop, medvedov ali krokodilov... Ta klonirana bitja naj bi postala odporna na degradacijo narave. Za preživetje so nekatere živali povečane (na primer psi in zajci), druge vrste pa zmanjšane (kot so sloni, krokodili in medvedi). Njegove živali iz plemenitih kovin – kot so tu prikazani buldog, čivava in medved – so pobarvane z kančkom barve, da bi jih spremenila v običajna bitja, zasnovana za novo dobo. Na hrbtu te klonirane živali nosijo steklenico čiste vode, da preživijo, in so obute v čevlje, ki jih ščitijo pred požgano zemljo. Te edinstvene skulpture bodo preživele našo prekomerno potrošnjo. So poetični krik svetu.
— Navedeno po Raoul Maria Depuydt. "Sweetlove as a New Pop-Up Artists". V Muse Williama Sweetlovea, 4–5. © William Sweetlove, 2017.