/ Frédéric Fontenoy

Frédéric Fontenoy (1963) je uveljavljen francoski fotograf, ki živi in ​​dela v Parizu. Njegova formativna leta kot umetniški fotograf so se začela leta 1988, ko je razstavil svojo prvo serijo Métamorphose (“Metamorphosis”) na Cinquième Triennale Internationale de Photographie (Fribourg, Švica • 1988). Od takrat dalje se je udeležil številnih osebnih in skupinskih razstav ter umetniških sejmov, predvsem v Evropi in na Kitajskem. Fontenoy se je slovenskemu občinstvu že predstavil na samostojni razstavi v Ljubljani (Galerija Fotografija • 2014). Njegova dela so bila nedavno vključena v skupinsko razstavo Foreshadows/Prefigurazioni (2019), ki jo je organiziral ameriško-italijanski umetnik Victor Kastelic (1964) v svoji galeriji Kspaces v Torinu.

Frédéric Fontenoy se je osredotočil predvsem na predstavitev človeškega telesa. Od Métamorphose dalje premika meje pri izpodbijanju tradicionalno sprejete norme, da je fotografija kot medij rezervirana le za predstavljanje realnosti. Njegovo delo gleda v veliki meri skozi optiko dadaističnih in nadrealističnih pristopov k obravnavanju narave skozi popačenje. Fontenoy izkazuje globok poklon izkrivljeni in srhljivi viziji madžarskega fotografa Andréja Kertésza (1894–1985), najbolj eksplicitno prikazan v eni izmed njegovih najbolj znanih serij, Distortions (1933). V tej seriji, ki zavzema približno 200 fotografij, je Kertés uporabil tri ogledala kot napravo za upodobitev dveh ženskih modelov, Najinskaya Verackhatz in Nadie Kasine, kot akta in v različnih pozah, z njunimi odsevi, ujetimi v popačenih ogledalih, medtem ko so na nekaterih fotografijah v teh ogledalih vidni samo določeni lebdeči, podolgovati udi ali značilnosti. Namesto da bi uporabil ogledala za odsev subjektov, jih je Kertész uporabil za ustvarjanje občutka neresničnosti. Drugi vir za navdih v Fontenoyevi praksi je knjiga Anatomija podobe (1957) nemškega umetnika Hansa Bellmerja (1902–75). Bellmer je bil eden najbolj provokativnih in nekonformističnih umetnikov 20. stoletja, čigar knjiga Die Puppe (1934), z desetimi erotičnimi risbami mutiranih mladostniških manekenk, je bila razglašena za Entarete Kunst (“Degenerirana umetnost”) s strani nacistične stranke.

Frédéric Fontenoy je leta 2006 začel delati na fiktivni seriji intimnih prizorov, kjer združuje zgodovino umetniške in politične avantgarde iz prve polovice 20. stoletja s subtilno, a močno erotiko. Kot pravi umetnik na svoji spletni strani, je Fontenoy mojster "prizorov temnice". Ni le fotograf (gledalec) s kamero velikega formata, temveč tudi igralec (sodelujoči v okviru) v svojih intimnih kompozicijah, nabitih z erotično energijo kot izraz za lepoto. Njegova dela prekipevajo od simbolizma, ki spominja na drugo svetovno vojno in nadrealistično umetnost. Kot pravi Fontenoy, se “prostor fotografije dobro ujema s časom in hkrati uporablja kolektivno nezavednost. [...] Veliki častnik teh uprizoritev, dvojnik, hudičevo domiseln in hudobno nor, skuša to norost pripeljati do njenega najbolj ambicioznega izraza – umetnost.” Soba Frédérica Fontenoya je optična naprava, ki predstavlja avtorjev duševni prostor.

Izven himer zapeljevanja, daleč od neposrednega užitka, se Frédéric Fontenoy prebija skozi ogledalo fantazij in se zateka k raziskovanju strupenih zapletov spolnih mučenj in užitkov kot božanskega načina iniciacije v skrivnosti pohotnosti. Z natančnimi slikovnimi kompozicijami... Frédéric Fontenoy omogoča gledalcu, da se prepusti erotični igri skrivalnic... v iskanju znanja o tem, kaj presega vidnost, in o bistvu užitka.
– Citirano po Véronique Bergen. "Frédéric Fontenoy, gostitelj poželenja". V notranjosti: Frédéric Fontenoy (Pariz: Alkama Editions, 2007) 5. © Frédéric Fontenoy/Alkama Editions